Rane

Sama sebe sovražim, ker imam odkrito, strpno naravo in se posvetim vsem ljudem s katerimi pridem v osebni stik in razvijem odnos. Stara sem 30 let in kljub temu, da je to zadostna količina preživetega življenja, količina ki privede do izkušenj, spoznanstev in spominov lahko ljudi katerim nekaj pomenim preštejem na prste ene roke. To sta le moja mama in moja sestra. Od vedno sem rada čas preživljala sama, nikoli prej se nisem sama počutila osamljena. Počasi pa spoznavam, da osamljenosti, vsaj zame, izhaja iz samoumevnosti. Prijatelji me imajo za samoumevno, ker sem samotarka a še nikoli nisem odklonila pomoči, družbe in podpore, ko so me za njo prosili. Zdaj pa, ko sama zaprosim za družbo ali pomoč, v odgovor dobim: ne morem, nimam časa, ne obremenjuj me ker sm ze z drugimi stvarmi obremenjena itd. Še huje pa se stvari razpletajo v intimnem življenju. Partnerski odnosi z moškimi. Imela sem 3 resne fante, samo eden je bil do mene pravičen, odkrit in direkten. Ostala dva sta me izpraznila, izkoristila, izpila in na koncu še zahrbtno odstranila, mi obrnila hrbet in me začela obravnavati kot nevidno, neobstoječo meglico brez čustev in vrednosti; vse brez razlage, brez opozorila, indirektno. 4 fant s katerim sem se nekaj časa videvala me je zadrogiral in pustil prijatelju, da me posili. Bilo mi je iztrgano vse, vse moje dostojanstvo, vsa človeškost. Očitno sem samo kondom, v katerega se ljudje fizično ali čustveno izpraznijo in me po uporabi zavržejo. Ker sm samoumevna. Ker nisem spletkarska, ker ne preračunavam in manipuliram, ker spoštujem posameznikovo avtonomnost. Samoumevna. Šibka. In zaradi tega zdaj sovražim to, da mi moja narava ne dopušča v svet vstavljati sovraštva in izkoriščati druge, kot so oni mene. Kot samotarka si nikoli nisem mislila, da bom kdaj osamljena. In zdaj sem. In jaz, neumnica, še kar dajem in dajem.